Živimo v času, ko število zločinov hitro narašča. Vojni nemiri, politični umori, ugrabitve, kraje, zlorabe vseh vrst, telesno nasilje in nemorala so postali del vsakdanjika. Upravičeno se lahko vprašamo, kaj je v ozadju takšnega porasta zla? Od kod tak izbruh prestopanja zakonov in kršenja osnovnih človekovih pravic v zadnjih nekaj desetletjih? Mnogi menijo, da sta naraščajoča raven kriminala in nemorale v današnji družbi predvidljiva posledica splošne svobode in tako imenovanih humanističnih naukov, ki prevladujejo v naših šolah.
Ključno vprašanje v takšnih razmerah je, kako okrepiti zavedanje o tem, kaj je prav in kaj narobe, kaj dobro in kaj zlo? Kako razločiti dobro in zlo? Kateri temelj je pravi za takšno presojo? Kdo lahko pove, katere odločitve so pravilne? Ali ni celo presoja dobrih ljudi včasih pomanjkljiva? Če merila dobrega in slabega ne obstajajo nekje zunaj nas, je na neki način mogoče opravičiti prav vse. Lahko krademo – da bi si priskrbeli mamila, lahko varamo zakonca – saj si vendar zaslužimo malo razvajanja, ali streljamo na človeka – s katerim se ne strinjamo.
Nezmotljivo vodstvo
Sveto pismo je knjiga, ki daje jasen odgovor na takšna vprašanja. Razodeva, da nam, ljudem, presojanje dobrega in zla ne gre ravno od rok: »Marsikatera pot se človeku zdi prava, njen konec pa je pot v smrt.« (Prg 16,25 CHR) Celo nekatere cerkve danes učijo, da merila dobrega in zla, kakor jih je postavil Bog, nimajo več neke posebne vrednosti. Njegove zapovedi so po mnenju mnogih bile odpravljene s križem in ne veljajo več oziroma jih ni mogoče izpolnjevati. Tako mnogo ljudi sledi svojim željam in počne tisto, kar jim je všeč, medtem pa družba žanje obilno žetev razdrtih domov, mladoletnega prestopništva, zločinov in nasilja.
Prerok Ozea pravi: »Ker sejejo veter, bodo želi vihar.« (Oz 8,7) Družba se na težek način uči lekcije, da svobode ne moremo doseči z neupoštevanjem pravil. Ko se odstranijo merila dobrega in zla, nastane zmešnjava. Apostol Pavel je v pismu Rimljanom zapisal, da Bog prepušča človeka norosti njegovega srca, če ni pripravljen priznati Boga. (Rim 1,18-24) Toda Bog ima odgovor za vse, ki so ga pripravljeni priznati. Pred mnogo stoletji je človeštvu dal obrazec za družbo, prosto vezi greha in zla. Če bi ga sprejeli, ne bi nikoli bilo zločinov. Novice v časopisih in na televiziji bi bile polne spodbudnih poročil o spoštovanju človekovih pravic in naslovi nas ne bi bombardirali z omenjanjem pretresljivih tragedij.
Večni zakon
Ko je judovsko ljudstvo po odhodu iz egiptovske sužnosti taborilo ob vznožju Sinaja, se jim je Bog približal, da bi se srečal z njimi. Dejal jim je: »Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti.« (2 Mz 20,2) Gospod je začel svoj pomemben govor s tem, da je opredelil svoj odnos do svojega ljudstva in se razodel kot njegov Odrešitelj iz sužnosti. On, ki je odprl Rdeče morje, hodil pred njim podnevi v oblačnem in ponoči v ognjenem stebru (2 Mz 13,21) ter mu dajal mano z neba za hrano, mu je želel reči: »Dragocen si mi. Nasloni se name.«
Ko je bil tako postavljen temelj zaupanja, je Bog izrekel svoj božanski zakon ter nam tako dal moralni pravilnik ravnanja za vse ljudi in vse čase. Deset zapovedi je temelj slehernega človeškega zakonika. Njegove besede so se Izraelcev globoko dotaknile. Če je to Njegova volja, jo bomo vendar izpolnjevali. Toda Bog je vedel, da zgolj slišane besede ne bodo dovolj, še zlasti če upoštevamo prihodnost in na tisoče še nerojenih ljudi. In tako je naredil nekaj več. Merilo dobrega je napisal s svojim prstom »Ko je nehal govoriti z Mojzesom na Sinajski gori, mu je dal dve plošči pričevanja, kamniti plošči, ki ju je popisal Božji prst.« (2 Mz 31,18)
Bog je dal Izraelcem na Sinaju svoj zakon v pisni obliki, toda zakon je obstajal že od samega začetka, od večnosti, dolgo pred Sinajem, celo pred Adamom in Evo. Večno in nespremenljivo merilo dobrega je bilo temelj Božje vladavine. V skladnosti z njim je ravnal tudi z angeli. Nekaj angelov se je odločilo upoštevati dana načela in tako uživati svobodo v službi Bogu, ki je temeljila na ljubezni. Kadarkoli in kjerkoli se ta načela spoštujejo, je navzoč mir. Nekateri angeli, med njimi tudi Lucifer, pa so se odločili zasejati nemir v vesolju in so se uprli Božjemu zakonu.
Lucifer je upor razširil tudi na naš planet. Prva človeka je zapeljal v neposlušnost Bogu in v eni samcati generaciji, le nekoliko let po raju, je človeška vest izgubila ostrino presojanja dobrega in zla. Toda Božji zakon ni šel v korak s človekovim padcem, ostal je nespremenljiv. Prvi Adamov sin Kajn, jezen na Boga, ker je ta sprejel daritev njegovega brata Abela, njegove pa ne, je zaslišal, kako mu Bog govori: »Zakaj si se raztogotil in zakaj je upadlo obličje tvoje? Ne bode li ti, če dobro delaš, povišanja? Če pa ne delaš dobrega, preži greh pred durmi, in proti tebi je poželenje njegovo, a ti mu gospoduj!« (1 Mz 4,6.7 CHR) Sklicevanje na Kajnov greh dokazuje obstoj zakona, Sveto pismo namreč pravi, da je »greh protizakonje.« (1 Jn 3,4 CHR)
Abraham je poznal Božji zakon in se po njem ravnal veliko prej, preden je bil izrečen na Sinaju. Bog mu je obljubil, da ga bo blagoslovil: »Ker je Abraham poslušal moj glas in izpolnjeval, kar sem mu ukazal, moje zapovedi, zakone in postave.« (1 Mz 26,5)
Po odhodu iz Egipta, nekaj tednov preden so Izraelci prispeli do Sinaja, je Bog pokaral Mojzesa, ker so Izraelci kršili Njegov zakon, s tem ko so v soboto šli, da bi nabirali mano. (2 Mz 16,28) Četrto zapoved so torej poznali pred Sinajem.
Božji zakon je torej večno merilo pravičnosti za vse vesolje. Apostol Pavel pravi, da »Bog ni Bog nereda, ampak miru …«. (1 Kor 14,33 CHR) Mar smo potem sploh lahko presenečeni, če takšen Bog deluje v skladnosti s pravili in predpisi? Noben sistem ne more obstajati brez zakonov, celo narava ima svoje zakonitosti. Tudi te je vzpostavil Bog.
Namen zapovedi
Najsi zapovedi, vklesane v kamen ali izobešene na stenah, naredijo še tako močan vtis, vendarle same po sebi niso dovolj. »Pred Bogom namreč niso pravični tisti, ki postavo slišijo, ampak bodo opravičeni tisti, ki postavo izpolnjujejo.« (Rim 2,13) Ni dovolj samo poznati postav, ki jih je dal Bog, nanje se moramo tudi odzvati, moramo se jim podrediti. Jezus je dejal: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi.« (Jn 14,15) Če Boga res ljubimo, bo naš logičen odziv, da mu z izpolnjevanjem njegovih zapovedi izkažemo svojo ljubezen.
Ocenjuje se, da so ljudje razglasili približno petintrideset milijonov zakonov, s katerimi uravnavajo človekovo ravnanje. Bog pa je z manj kakor tristo besedami razglasil pravilnik ravnanja, ki zajema prav vsa področja človekovega delovanja. In še nekaj: za razliko od nepopolnih in nespametnih zakonov, ki jih ljudje sprejemajo in kasneje spreminjajo, je »Gospodova postava popolna«. (Ps 19,8) Ker gre za dovršen zakon, se ne more nikoli spremeniti. V zvezi s tem je bil Jezus zelo nazoren: »Laže bi prešla nebo in zemlja, kakor da bi bila izbrisana ena črtica postave.« (Lk 16,17) Tako kakor gradimo zaščitne ograje na mostovih in planinskih stezah, da ne bi zgrmeli v brezno, nam je Bog dal svoj zakon, da bi nas varoval na poti življenja.
Druga pomembna vloga Božjega zakona je, da nam pokaže, kaj je greh. S pravilnim dojemanjem Božjih meril pridobimo jasno predstavo o dobrem in zlu. Apostol Pavel pojasnjuje odnos med grehom in zakonom ter pravi: »Postava nam le omogoča, da spoznamo greh.« (Rim 3,20) »Saj tudi za poželenje ne bi vedel, ko postava ne bi govorila: Ne poželi!« (Rim 7,7)
Zakon torej pokaže na greh. Vendar ne more odstraniti greha. Da bi bilo naše življenje spet pravično, nam je potrebno nekaj več. Grešniku je potrebna pomoč, ki mu je zakon ne more dati. Naloga zakona je pokazati človeku pravo pot; pove nam, kje smo jo zgrešili. Toda zakon človeka ne more rešiti. »Kajti le ko bi bila dana postava, ki bi mogla dati življenje, bi bila pravičnost res iz postave.« (Gal 3,21 EKU)
Upanje za grešnika
Dobrota pa, ki jo Bog izkazuje človeštvu, nam vsem vliva upanje – upanje v odpuščanje in moč živeti drugače. Tej dobroti pravimo »milost«, dostop do nje nam je omogočil Jezus na golgotskem križu. Ko človek sprejme milost, ki nam jo v obilju ponuja Bog – milost odrešitve po daritvi, ki jo je daroval za nas Kristus – se naša hvaležnost mora pokazati v povečanih naporih, da se držimo Božjega zakona.
Sprejeti Kristusa kot Rešitelja pomeni sprejeti njegovo odpuščanje in moč za življenje po njegovih zapovedih; dopustiti, da se njegov zakon vreže v naše misli, kakor je bil nekoč vklesan v kamnite plošče. (Heb 8,10) Vendar pa predanost iz ljubezni ni določena samo za srečne trenutke. Zvestoba in predanost včasih zahtevata težke odločitve.
Najzgovornejši prikaz, kar jih je svet kdaj ugledal, namreč prikaz, kakšna je cena predanosti Božji volji, se je dogodil neko hladno in turobno noč pod oljkami na vrtu, imenovanem Getsemani. Medtem ko so mu po obrazu kapljale krvave srage, je predani Jezus molil: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti.« (Mt 26,39 ) Grčavi križ na Golgoti je tako večni opomnik na ceno, ki jo je bil pripravljen plačati Bog, da bi človeka uskladil z zakonom, ki ga je ta prekršil, in ga tako odrešil. Če bi bilo mogoče Božji zakon kakorkoli spremeniti ali ukiniti, bi bila Kristusova smrt na Golgoti nepotrebna. Toda njegova smrt je bila resničnost ker »je stopil v svetišče enkrat za vselej … s svojo krvjo, in dosegel večno odkupljenje.« (Heb 9,12)
Zakon razodeva zakonodajalca
Med desetimi zapovedmi, ki jih je Bog zapisal na Sinaju, je samo ena, ki izrecno kaže na zakonodajalca kot Stvarnika. To je četrta zapoved, ki se glasi takole: »Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, sedmi dan pa je sobota za GOSPODA, tvojega Boga: ne opravljaj nobenega dela, ne ti ne tvoj sin ne hči ne hlapec ne dekla ne živina ne tujec, ki biva znotraj tvojih vrat! Kajti v šestih dneh je GOSPOD naredil nebo in zemljo, morje in vse, kar je v njih, sedmi dan pa je počival. Zato je GOSPOD blagoslovil sobotni dan in ga posvetil.« (2 Mz 20,8-11)
Četrta zapoved je opomnik, da je avtor večnega zakona, ki so ga Izraelci prejeli na Sinaju, Stvarnik neba in zemlje ter vsega, kar biva na njej. Ko je bilo mogočno delo stvarjenja zaključeno, je Bog »blagoslovil sedmi dan in ga posvetil, ker je ta dan počival po vsem svojem delu, ki ga je ustvaril in naredil«. (1 Mz 2,3 EKU)
Stvarjenje sveta in priznanje, ki naj ga človek daje Božji stvariteljski moči, tako da posvečuje soboto, nista poudarjena le v Prvi Mojzesovi knjigi na samem začetku Svetega pisma, temveč tudi v Razodetju, zadnji knjigi Svetega pisma. Veliko sporočilo Razodetja, ki poslednji rod pripravlja za drugi Kristusov prihod, je kakor odmev zgodbe o stvarjenju: »Nato sem videl drugega angela, ki je letel po sredi neba in je imel večni evangelij, da ga oznani prebivalcem zemlje in vsakemu narodu, rodu, jeziku in ljudstvu. Z močnim glasom je rekel: »Bojte se Boga in izkažite mu čast, kajti prišla je ura njegove sodbe. Molite njega, ki je naredil nebo in zemljo, morje in izvirke voda!« (Raz 14,6.7)
Sporočilo angela iz Razodetja vsakega človeka poziva k čaščenju Sodnika vsega človeštva – Boga Stvarnika. Veliko znamenj dokazuje, da je blizu trenutek, ko se bo Stvarnik vrnil na Zemljo, da bi jo ponovno podvrgel svoji oblasti. V tem času je treba njegovo končno sporočilo razširiti z vsemi močmi. Bojte se Boga! Izkažite mu slavo! Priznajte njegovo stvariteljsko moč!
Sobota – večno znamenje pripadnosti Bogu
Bog je za dobro ljudi določil, da vsak teden počastijo spomin na njegovo stvarjenje, in sicer na sedmi dan – soboto. Svojemu ljudstvu je obljubil tudi posebne blagoslove, povezane s tem posebnim dnem: »Če zadržiš v soboto svojo nogo, da ob mojem svetem dnevu ne opravljaš svojih poslov, da soboto imenuješ radost in sveti častitljiv Gospodov dan, in ga častiš s tem, da ne delaš svojih potov, se ne lotevaš svojega posla in ne govoriš praznih besed: tedaj se boš veselil v Gospodu …« (Iz 58,13.14 EKU)
Tisočletje po Mojzesu je prerok Izaija poudaril dejstvo, ki ga nikakor niso smeli pozabiti, in sicer da sobota ni bila nikoli omejena na Izraelce ali Jude, da to ni ne izraelski dan ne izraelski praznik. Daleč od tega. Bog je človeštvu podaril soboto tisoče let prej, preden se je pojavil prvi Jud oziroma Hebrejec. Teh posebnih blagoslovov gotovo ni omejil zgolj na pripadnike enega samcatega naroda. Ne. On poziva vse narode, naj se spominjajo sobotnega dne in ga spoštujejo skupaj z njim: »Tujce, ki se bodo pridružili Gospodu, … ki bodo pazili na soboto, … bom pripeljal na svojo sveto goro in jih razveseljeval v svoji hiši molitve, … kajti moja hiša se bo imenovala hiša molitve za vsa ljudstva.« (Iz 56,6.7)
Nikjer v Svetem pismu ne piše o »judovski soboti«. Jezus je pojasnil, da je ta dan namenjen sleherniku: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote.« (Mr 2,27) Nato je dodal: »Sin človekov je namreč gospodar sobote.« (Mt 12,8)
Sobota je, nadalje, več kot zgolj spomin na stvarjenje. Je tedenski opomnik na to, da je med Bogom in človekom vzpostavljeno neločljivo razmerje ter da je naš Stvarnik hkrati tudi tisti, ki v nas obnavlja svoj značaj, kar je bistvo posvečenja: »Tudi svoje sobote sem jim dal, da bi bile znamenje med menoj in njimi in bi spoznali, da jih jaz, Gospod, posvečujem.« (Ezk 20,12) Spoštovati sobotni dan pomeni priznati in sprejeti Njegovo stvariteljsko in posvečujočo moč v svoje življenje.
Sobota je bila dana in posvečevana, preden se je greh polastil oblasti na tem planetu, in bo posvečevana tudi v večnosti, ko bo greh naposled zbrisan z obličja Zemlje: »Kajti kakor novo nebo in nova zemlja, ki ju narejam, da stojita pred menoj, govori Gospod, tako bosta stali vaše potomstvo in vaše ime. Od mlaja do mlaja, od sobote do sobote bo prihajalo vse meso molit predme, govori Gospod.« (Iz 66,22.23)
V misli si prikličite naslednjo podobo: vso večnost bo Božje ljudstvo posvečevalo sobotni dan v čast svojemu Stvarniku in Odkupitelju. Če so soboto praznovali, preden se je na Zemlji pojavil greh, in če jo bomo praznovali na obnovljeni Zemlji, mar se vam ne zdi smiselno, da naj jo Božje ljudstvo praznuje tudi zdaj?
Kristus je potrdil veljavnost sobote
V vsej Novi zavezi lahko beremo, da je naš vzvišeni vzornik Jezus Kristus vselej imel pred očmi ta poseben spomenik stvarjenju in ga je posvečeval vse svoje zemeljsko življenje. Luka pravi: »Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico.« (Lk 4,16) Jezus je torej imel navado ob sobotah zahajati v shodnico. Morda se boste vprašali, kateri dan je pravzaprav to bilo. Kako smo lahko prepričani, da nekje med Mojzesovim in Jezusovim časom Bog vendarle ni spremenil dneva? Ali da ljudje v svojem štetju dni niso enega dne preskočili ali kakega dodali? Razmislite nekoliko o tem.
Če bi se sprememba dneva dogodila v obdobju med Adamom in Mojzesom, bi Bog to razkril, ko je napisal Deset zapovedi. Če bi se prava sobota izgubila v obdobju od Mojzesa do Jezusa, bi Jezus to vsekakor razglasil. In če bi zaradi človeškega štetja kak dan preskočili ali ga dodali, mar mislite, da bi Judje praznovali to soboto, ki ji mi pravimo sobota? Ne pozabimo, da so Judje imeli in še imajo svoj koledar, v katerem strogo pazijo na sveti dan.
Če bi Bog napravil tako pomembno spremembo v zapovedih, ki jih je zapisal s svojim prstom, bi v Svetem pismu gotovo našli kakšno poročilo o tem. Vprašanje, kateri dan je treba posvečevati kot Božji dan počitka, kot pravi sobotni dan, se v Jezusovem času ni nikoli postavljalo. Ljudje so se prepirali samo glede tega, kako naj jo posvečujejo.
Jezus pričakuje od kristjanov, da v vseh časih praznujejo soboto, saj je tako počel On, sam Bog. Bodite pozorni na njegove besede, ki se sicer nanašajo na dogajanje v prihodnosti: »Molite, da vam ne bi bilo treba bežati pozimi ali na soboto.« (Mt 24,20)
Sobota v Novi zavezi
Nova zaveza razkriva, da so Jezusovi učenci praznovali soboto tudi po njegovem vstajenju. V knjigi Dejanja apostolov se omenja kar štiriinosemdeset Pavlovih srečanj, ki so se zgodila na soboto. Če bi bila sobota, kakor pravijo nekateri, z Jezusovo smrtjo pribita na križ in bi tako izgubila svoj pomen, zakaj bi jo apostoli in prvi kristjani torej posvečevali? Ne sobota, temveč naši grehi so z Jezusom pribiti na križ. (Kol 2,14)
Veljavnost vseh Božjih zapovedi, torej tudi četrte, ki zapoveduje posvečevanje sobote, je v Novi zavezi zelo jasno izražena. Apostol Janez piše: »Da ljubimo Božje otroke, pa spoznamo po tem, če ljubimo Boga in izpolnjujemo njegove zapovedi.« (1 Jn 5,2)
Sobota – znamenje ljubezni do Kristusa
Da, sobota je kot zlata nit vtkana v Sveto pismo od prve do zadnje strani. Jezus je dejal: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi.« (Jn 14,15) Ena od teh zapovedi pravi, naj se »spominjamo« sobotnega dne, ki je znamenje med Bogom in človekom. Če Jezusa zares ljubimo, je povsem naravno, da mu ljubezen izkažemo s spoštovanjem zapovedi.
Nemara vam je svetopisemski nauk o soboti nov. Morda vam niti na kraj pameti ni padlo, da je Bog sobotni dan namenil vsemu človeštvu. Mogoče se doslej niste zavedali izjemne pomembnosti svetopisemskega nauka o sobotnem dnevu počitka: »Kdor namreč izpolnjuje vso postavo, krši pa eno zapoved, je kriv za kršitev vseh.« (Jak 2,10)
Slehernik ima ob sobotah dogovorjeno srečanje z Bogom, in to vsak teden. Obeležena ob stvarjenju in položena v samo srčiko desetih zapovedi je sobota večno znamenje človekove zvestobe Bogu; posvečeval jo je tudi sam Jezus z učenci. In prav ta Jezus vas vabi, da sami doživite blagoslove posvečevanja sobotnega dne.
Sobota ponuja obilo priložnosti za duhovno osvežitev, obnovitev telesnih moči, miselno sprostitev. To je čas bogoslužja, občestva in druženja. Zakaj ne bi sami doživeli globoke radosti posvečevanja sobotnega dne? Zakaj ne bi Božje dobrote začeli praznovati kar od tega tedna naprej?
Napad na Božje zapovedi
Prav nikjer v Svetem pismu ni zapisano, da bi Kristus in učenci posvečevali kak drugi dan razen sedmega dne, to je sobote. Toda če se ozremo na današnji krščanski svet, vidimo, da se je nekaj moralo zgoditi, saj je dan bogoslužja v glavnem nedelja. Svetopisemski sobotni dan je nekdo nekoč spremenil. Toda kdo in kdaj?
Na začetku drugega stoletja je nekaj kristjanov začelo praznovati prvi dan v tednu, to je nedeljo. Kaj je tičalo v zakulisju te njihove nove filozofije? Razlog ni neznanka. Veliko preglavic je kristjanom povzročalo dejstvo, da je bilo med njimi mnogo spreobrnjencev iz judovstva, Judje pa so bili, kot je znano, rimskim oblastem trn v peti. Zato je vse, kar je pogane spominjalo na judovsko vero in njihove običaje, izzivalo sovraštvo.
Posvečevanje tedenskega dne počitka, to je sobote, je postalo očiten znak povezanosti z judovstvom in vsa sovražnost, uperjena proti Judom, se je usmerila tudi proti kristjanom. Zaradi tega so nekateri krščanski voditelji, ravnaje se po načelu, da je ljudska modrost pomembnejša od zvestobe, predlagali spremembo dneva počitka.
Sikst, škof rimske cerkve, je začel postopek, ki se je končal tako, da so na ozemlju okrog Rima uzakonili spremembo dneva bogoslužja. Že na začetku uvajanja te spremembe so cerkveni starešine začeli podajati bogoslovne razloge, s katerimi so utemeljevali posvečevanje dneva, na katerega je Jezus vstal, to je nedelje. Dejanska sprememba od sobote na nedeljo se je začela s Sikstovim odlokom, da je treba enkrat letno praznovati dan, na katerega je Jezus vstal, torej nedeljo.
Kristjani v Rimu so se še posebno bali, da jih bodo zamenjevali za Jude, ki so postali po številnih uporih proti rimski oblasti izrazito osovraženi. S tem, ko so postopoma prestavljali tedenski praznik na nedeljo,kar so utemeljevali z vstajenjem kot višjim razlogom, so upali, da jih ne bodo več povezovali z Judi. Ker pa en kompromis vedno zahteva še drugega, so rimski kristjani to, da častijo Jezusa na isti dan kakor poganski Rimljani sonce, začeli šteti za »misijonarsko prednost«. Nekdanji častilec sonca, zdaj novopečeni kristjan, se je vsekakor počutil dokaj ugodno na krščanskem bogoslužju, ki se je obhajalo na isti dan kot čaščenje sonca, četudi je zdaj slavil Jezusovo vstajenje.
Naslednje pomembno dejanje v tej drami se je odigralo okrog dvesto let po Kristusu, ko je papež Viktor poskušal okrepiti praznovanje nedelje kot dneva vstajenja, pri čemer je škofom zapretil, da bo iz cerkve izključen vsak škof, ki ne bo obhajal praznika vstajenja. Praznovanje nedelje je bilo sredstvo, ki ga je papež uporabil, da bi si podvrgel celotno cerkev.
Naslednji korak v spreminjanju dneva počitka in krščanskega bogoslužja je naredil cesar Konstantin. Marca leta 321 je objavil svoj prvi zakon o praznovanju nedelje: »Na častitljiv dan sonca naj počivajo vsi državni uslužbenci, obrtniki in prebivalci mest.« (Codex Justinianus, 3,12.13)
Medtem ko je plaz odpadništva, ki ga je Bog napovedal po preroku Danielu in apostolu Pavlu, pridobival na razsežnosti, je bilo pospešeno tudi spreminjanje dneva krščanskega bogoslužja (Dan 7,25). Leta 386 je Teodozij prepovedal sodne obravnave ob nedeljah in postavil temelje običaju, ki je še danes značilen za zahodno družbo: »Nihče ne sme v nedeljo zahtevati poravnave dolga, bodisi javnega bodisi zasebnega.« Leta 425 je Teodozij II. pozornost usmeril k športnim dejavnostim svojih podložnikov ter prepovedal v nedeljo vse cirkuške in gledališke predstave. Vse večjo pozornost, ki je bila izkazovana nedelji kot bogoslužnemu dnevu, in namerno zanemarjanje sedmega dne, to je sobote, je mogoče bogato dokumentirati z zapisi iz zgodovine krščanstva.
Rimskokatoliška cerkev priznava izvirni pomen sobote. Spremembe posvečevanja sobote na praznovanje nedelje ne utemeljuje s Svetim pismom, ker tega ni mogoče storiti, temveč s svojo oblastjo.V Convert`s Catechism of Catholic Doctrine beremo:
»Vprašanje: Kateri je dan počitka?
Odgovor: Sobota je dan počitka.
Vprašanje: Zakaj praznujemo nedeljo namesto sobote?
Odgovor: Nedeljo praznujemo namesto sobote zato, ker je Katoliška cerkev prenesla svetost s sobote na nedeljo.«
Vsakomur je jasno, da zakon lahko prekliče le zakonodajno telo, ki ga je sprejelo. Svetost bi s sobote na nedeljo lahko prenesel le Stvarnik, nikakor pa ne Katoliška cerkev. Deset zapovedi vključno s četrto bi lahko spremenil edino in samo Bog. Kot lahko razberemo iz Svetega pisma, tega nikoli ni naredil. Prav nasprotno! Jezus Kristus, Bog z nami, je s svojim zgledom in svojimi besedami potrdil pomen posvečevanja sedmega dne, sobote.
Usodna odločitev
Spoznanje o posvečevanju sobote vsakega iskrenega kristjana postavlja pred usodno odločitev: Priznati veljavo izvirnih Božjih zapovedi in posvečevanje sobote sprejeti kot del veljavne krščanske prakse ter na ta način priznati oblast Stvarnika ali pa vztrajati pri praznovanju nedelje, kar pa pomeni očitno prestopanje Božje zapovedi.
Potrebno je razumeti, da je zvestoba Bogu pomembnejša od človeškega odobravanja in mnenja cerkvenega učiteljstva. Jezus nas vabi, da zavzamemo enako stališče kakor apostoli pred mnogimi stoletji, ko so izjavili: »Boga je treba bolj poslušati kakor ljudi.« (Dej 5,29 CHR)
Bog je v teh poslednjih dneh poslal svoje sporočilo ljudem, da bi jih pripravil za svoj skorajšnji prihod. V poslednjem spopadu se odločamo o tem, kaj bomo poslušali: Božje zapovedi ali človeška izročila. Spomnimo se Jozuetovih besed v kritičnem trenutku zgodovine Božjega ljudstva: »Danes si izberite, komu hočete služiti.« (Joz 24,15) Vsak dan se nam postavlja vprašanje: komu bomo podredili svoje življenje? Od odgovora na to vprašanje je odvisno, ali bomo ob Jezusovem prihodu med rešenimi. Med tistimi, ki so opisani z besedami: »Tukaj je stanovitnost svetnikov, kateri hranijo zapovedi Božje in vero Jezusovo.« (Raz 14,12 CHR)
Naj vam Bog pomaga, da boste pravilno izbrali in boste tudi vi med njimi!