Duhovnost

Letos mineva 1700 let odkar je bila prvič uzakonjena nedelja kot dan počitka. Uzakonil jo je rimski cesar Konstantin 7. marca leta 321, ko je izdal državni zakon, ki je obvezoval vse prebivalce razen kmetov, posvečevati nedeljo. Ta zakon se je, kot videti, ohranil do danes, čeprav ni v skladu s Svetim pismom.

Če ste se pri verouku učili katoliške zapovedi, se verjetno še spomnite tiste: »Posvečuj Gospodov dan« iz katere je vsem jasno, da je nedelja dela prost dan in da se v nedeljo vernikom spodobi iti v cerkev k maši. Vendar, če imate doma Sveto pismo, se lahko sami prepričate, da v njem o nedelji ni zapisane nobene zapovedi. V Stari zavezi, kjer so zapisane Božje zapovedi, piše: »Spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj! Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela, sedmi dan pa je sobota za GOSPODA, tvojega Boga …« 2 Mz 20,8-9.

Kako se je torej zgodilo, da je sobota postala nedelja?

Sodobni človek čuti, da ga na mnogih življenjskih področjih obremenjujeta in ogrožata strah in negotovost. Ekonomska kriza in nezaposlenost naraščata. Politična in splošna pokvarjenost v družbi ter prevare in tatvine so del našega vsakdanjika. Priče smo povečanja kriminala, terorja in krutosti v medčloveških odnosih. Stavke in socialne vstaje se širijo vsepovsod po svetu. Vojne so se v našem času razmahnile. Velike okoljske in podnebne spremembe ogrožajo naše življenje in obstoj človeštva. V takšnih razmerah si zastavljamo resno vprašanje: Ali še obstaja kakšno upanje za naš svet? Kje najti rešitev za nakopičene težave tega sveta in kakšen konec nas čaka v prihodnosti? V tem začaranem krogu hrepenimo po uravnoteženem življenju, po varnosti, po pravičnem in zdravem svetu in varnem počutju. Človek si želi imeti čvrsto oporo in vedeti, da je obdan z ljubeznijo, od katere ga ne bo več mogla ločiti nobena sila sveta.

Živimo v času, ko število zločinov hitro narašča. Vojni nemiri, politični umori, ugrabitve, kraje, zlorabe vseh vrst, telesno nasilje in nemorala so postali del vsakdanjika. Upravičeno se lahko vprašamo, kaj je v ozadju takšnega porasta zla? Od kod tak izbruh prestopanja zakonov in kršenja osnovnih človekovih pravic v zadnjih nekaj desetletjih? Mnogi menijo, da sta naraščajoča raven kriminala in nemorale v današnji družbi predvidljiva posledica splošne svobode in tako imenovanih humanističnih naukov, ki prevladujejo v naših šolah.

Ključno vprašanje v takšnih razmerah je, kako okrepiti zavedanje o tem, kaj je prav in kaj narobe, kaj dobro in kaj zlo? Kako razločiti dobro in zlo? Kateri temelj je pravi za takšno presojo? Kdo lahko pove, katere odločitve so pravilne? Ali ni celo presoja dobrih ljudi včasih pomanjkljiva? Če merila dobrega in slabega ne obstajajo nekje zunaj nas, je na neki način mogoče opravičiti prav vse. Lahko krademo – da bi si priskrbeli mamila, lahko varamo zakonca – saj si vendar zaslužimo malo razvajanja, ali streljamo na človeka – s katerim se ne strinjamo.