Naša telesa sestavlja hrana, ki jo zaužijemo. Telesna tkiva se stalno izrabljajo, vse dejavnosti vseh organov povzročajo njegovo izrabljanje, nadomešča pa ga zaužita hrana. Vsi telesni organi potrebujejo svoj delež hrane. Možgani morajo dobiti svoj delež, prav tako pa tudi kosti, mišice in živčevje. Čudovit postopek pretvarja hrano v kri in jo uporablja za tvorbo različnih telesnih delov. To poteka stalno in zagotavlja življenje in moč vsem živcem, mišici in vsemu tkivu.

Izbor hrane

Izbrati je treba živila, ki najbolje zagotavljajo potrebne snovi za vzdrževanje telesa. Pri izbiranju tek ni zanesljiv vodnik. Popačil se je zaradi napačnih prehranskih navad. Pogosto zahteva hrano, ki škoduje zdravju in povzroča slabost, namesto da bi zagotovila moč. Niti družbene navade ne morejo biti naš zanesljiv vodnik. Bolezen in trpljenje, ki povsod prevladujeta, sta predvsem posledica priljubljenih zablod v zvezi s prehrano.

Da bi vedeli, katera hrana je najboljša, je treba proučiti prvotni Božji načrt za človekovo prehrano. Bog je Adamu določil hrano, ker je ustvaril človeka in pozna njegove potrebe. Dejal je: „Glejta, dal sem vama vso zelenjavo, ki rodi seme, … in vse drevje, na katerem je drevesni sad, ki rodi seme: bodi vama v hrano.“ (1 Mz 1,29) Po odhodu iz Raja je bilo človeku dovoljeno jesti tudi „poljsko zelenjavo“, (1 Mz 3,18) zaradi prekletstva greha pa je moral z obdelovanjem zemlje pridelovati vsakdanji kruh.

Žita, sadje, lupinasti plodovi in zelenjava so hrana, ki nam jo je določil Stvarnik. Najbolj zdrava in hranljiva je, kadar je pripravljena čim preprosteje in naravneje. Zagotavlja moč, vzdržljivost in umsko svežino, česar ni mogoče doseči s težjo in dražilno hrano.
Vendar ni vsaka hrana, ki je sama po sebi zdrava, v vseh okoliščinah enako primerna za naše potrebe.   Moramo jo skrbno izbrati. Primerna mora biti letnemu času, podnebju, v katerem živimo, in delu, ki ga opravljamo. Hrana, ki je primerna v enem letnem času ali v določenem podnebju, ne ustreza drugod. Tudi za ljudi različnih poklicev niso primerna vsa živila. Hrana, ki je koristna težaškemu delavcu, pogosto ni primerna ljudem, ki delajo sede ali opravljajo napeto umsko delo. Bog nam je zagotovil obilico raznovrstne zdrave hrane, in vsakdo si mora izbrati tisto, kar je z izkušnjami in zdravo presojo potrjeno za najustreznejše njegovim potrebam
Narava zagotavlja obilo sadja, lupinastih plodov in žit, in ti pridelki iz vseh dežel so iz leta v leto vse dostopnejši zaradi vse ugodnejših prevoznih možnosti. Tako so mnoga živila, ki smo jih še pred nekaj leti šteli za razkošje, zdaj dostopna vsem kot vsakdanja hrana. To še posebno velja za suho in vloženo sadje.

Lupinasti plodovi in iz njih pripravljena hrana se vse bolj uporabljajo namesto mesa. Dodamo jim lahko žita, sadje in nekatere korenaste plodove ter pripravimo zdravo in hranljivo hrano. Skrbeti pa moramo, da ne uporabimo prevelikega deleža lupinastih plodov. Ljudje, ki nanje slabo učinkuje prehrana z lupinastimi plodovi, se lahko znebijo težav, če bodo upoštevali omenjeno opozorilo. Zavedati se tudi moramo, da niso vsi lupinasti sadeži enako zdravi. Mandlji so boljši kakor kikirikiji, vendar so slednji hranljivi in dobro prebavljivi, če jih uživamo v omejenih količinah z žitom.

Pravilno pripravljene olive lahko nadomestijo maslo in meso enako kakor lupinasti plodovi. Olje, ki ga zaužijemo v olivah, je mnogo boljše od živalskih maščob ali tolšče. Deluje tudi kot odvajalo. Njegova uporaba bo koristila jetičnim bolnikom, zdravilno pa je tudi pri vnetju in preobčutljivosti želodca.

Ljudje, ki so se navadili veliko jesti in povrh zelo dražilno hrano, imajo popačen okus in ne morejo naenkrat uživati v nedražilni in preprosti hrani. Potrebujejo čas, da bo njihov okus postal naraven in si bo želodec opomogel od zlorab, ki jim je bil izpostavljen. Ampak tistim, ki vztrajajo pri uporabi zdrave hrane, bo postopoma postala okusna. Cenili bodo njen prijeten in slasten okus in jo použili z večjim užitkom kakor pa pri nezdravih slaščicah. Zdrav želodec, ki ni razdražen in preobremenjen, pa bo zlahka opravljal svojo nalogo.

Raznovrstnost

Za zdravje je treba zagotoviti zadosti dobre in hranljive hrane. S premišljenim načrtovanjem si v skoraj vsaki deželi lahko priskrbimo to, kar najbolj pospešuje zdravje. Različno pripravljeni riž, pšenico, koruzo in oves vsepovsod izvažajo v tujino, ravno tako fižol, grah in lečo. Vse to, uporabljeno z domačim ali uvoženim sadjem ter z raznovrstno zelenjavo, ki raste vsepovsod, nam omogoča izbirati popolno hrano, ne da bi uporabljali meso.
Kjer koli lahko pridelamo obilo sadja, ga je treba posušiti ali vložiti in tako pripraviti za zimo. Drobno sadje, kot so ribez, kosmulje, jagode, maline in robidnice, lahko uspešno pridelamo na mnogih krajih, kjer jih ne uporabljajo in so njihovo pridelovanje zanemarili.
Če je le možno, je treba za vlaganje uporabljati steklene kozarce namesto pločevink. Zlasti pomembno je za vlaganje izbrati sadje v dobrem stanju. Uporabite le malo sladkorja, sadje pa kuhajte samo toliko časa, kolikor je nujno, da se ne pokvari. Tako pripravljeno odlično nadomešča sveže sadje.
Kjer koli morete, po zmerni ceni kupite posušeno sadje, kot so rozine, slive, jabolka, hruške, breskve in marelice. Spoznali boste, da ga lahko mnogo več, kakor je v navadi, uporabljate za glavno sestavino hrane, ki pri vseh vrstah delavcev izredno dobro vpliva na zdravje in telesno moč.
Noben obrok ne sme biti sestavljen iz različnih vrst hrane; to nas spodbuja, da jemo preveč, potem pa imamo slabo prebavo. Ni dobro jesti sadja in zelenjave ob istem obroku. Če je prebava slaba, uporaba obeh vrst hrane pogosto povzroči prebavne motnje in da nismo zmožni za umski napor. Boljše je, če imamo pri enem obroku sadje, pri drugem pa zelenjavo. Obroki morajo biti raznovrstni. Vedno enako pripravljena hrana iz istovrstnih živil se ne sme pojavljati na mizi za vsak obroku od dne do dne. Ob raznovrstni hrani bomo obroke zaužili z velikim užitkom in telo bo bolje nahranjeno.

Priprava hrane

Napačno je jesti zgolj zato, da bi zadovoljili tek, vendar niti ne smemo biti ravnodušni do kakovosti hrane ali načina, kako se pripravlja. Telo hrane ne bo tako dobro sprejelo, če jed ne tekne. Hrano moramo skrbno izbirati ter jo pripravljati preudarno in strokovno.
Prečiščena bela moka ni najboljša za peko kruha. Njena uporaba ni ne zdrava ne varčna. Kruh iz te moke nima hranilnih snovi, ki jih ima kruh, narejen iz polnozrnate pšenične moke. Pogosto povzroča zaprtje in druga bolezenska stanja. Uporaba sode bikarbone ali pecilnega praška za mešenje kruha je škodljiva in ni potrebna. Povzroča namreč vnetje želodca in pogosto zastrupi ves organizem. Mnogo gospodinj meni, da brez sode ne morejo narediti dobrega kruha, vendar je to zmota. Če bi se potrudile naučiti boljših metod, bi bil njihov kruh bolj zdrav, nesprijenemu okusu pa prijetnejši.
Pri pripravi vzhajanega ali kvašenega kruha ne smemo uporabljati mleka namesto vode. Uporaba mleka po eni strani zvišuje stroške, po drugi pa povzroča, da je kruh mnogo manj zdrav. Mlečni kruh ne ostaja svež tako dolgo po peki kakor kruh, ki je pripravljen z vodo, povrh pa se v želodcu hitro skisa. Kruh mora biti lahek in sladek. V njem ne sme biti najmanjše sledi kislosti. Hlebci morajo biti majhni in kolikor je le mogoče temeljito prepečeni, da so vse kvasovke uničene. Kvašen kruh se težko prebavlja, če je vroč ali svež. Takšen se nikoli ne bi smel pojaviti na mizi. To pravilo pa ne velja za nekvašeni kruh. Sveže štručke, narejene brez kvasa iz pšenične moke in spečene v dobro ogreti peči, so zdrave in okusne.
Zrnje, ki ga uporabljamo za kosmiče, ali kašo, moramo kuhati več ur. Vendar je močnata in tekoča hrana manj zdrava kakor trda, ki zahteva temeljito žvečenje. Prepečenec ali dvakrat pečeni kruh spada med najlažje prebavljive in najbolj okusne jedi. Navadni kvašeni kruh narežite na kose in ga v topli pečici posušite, tako da iz njega izgine zadnja sled vlage. Nato pa ga pustite z vseh strani rahlo porjaveti. V suhem prostoru lahko ta kruh shranjujemo mnogo dlje kakor navadnega, in če ga pred uporabo ponovno pogrejemo, bo tako svež, kakor je bil po peki.
V hrani navadno uporabljamo preveč sladkorja. Pogače, sladki pudingi, tortna peciva, želeji in marmelade povzročajo slabo prebavo. Posebno škodljive so jajčne kreme in pudingi, katerih glavne sestavine so mleko, jajca in sladkor. Izogibljimo se uporabljati mleko in sladkor skupaj. Če uporabljamo mleko, naj bo temeljito sterilizirano. S t obdelavo se zmanjša nevarnost okužbe zaradi uporabe mleka. Maslo je manj škodljivo, če ga jemo na hladnem kruhu, kakor pa če uporabljamo pri kuhanju; praviloma pa je boljše, da se mu popolnoma odpovemo. Trdi in poltrdi sir je še bolj sporen; sploh ni primeren za prehrano.
Pičla in slabo prekuhana živila znižujejo kakovost krvi, ker slabijo organe, v katerih nastaja. V telesu povzroča motnje in bolezni, ki jih spremljata živčna razdražljivost in slaba volja. Tisoči in deset tisoči so žrtve slabe kuhinje. Na mnogih nagrobnikih bi lahko pisalo: „Umrl zaboljo slabega kuhanja“ ali „Umrl zavoljo zlorabljanja želodca.“ Kuharji imajo sveto dolžnost naučiti se, kako se pripravlja zdrava hrana. Mnogo ljudi je izgubljenih zaradi slabega kuhanja.
Za pripravo dobrega kruha sta potrebna znanje in skrb; kajti v hlebu dobrega kruha je več vere, kakor mnogi mislijo. Le malo je resnično dobrih kuharjev. Mlade ženske imajo kuhanje in druga gospodinjska opravila za hlapčevsko delo, zato imajo mnoga dekleta, ko se poročijo in prevzamejo skrb za družino, tako malo predstave o tem, kaj so dolžnosti žene in matere. Kuhanje sploh ni manjvredna veščina, temveč je ena najbistvenejših za praktično življenje. Je veščina, ki bi se je morale naučiti vse ženske, poučevati pa bi jo morali tako, da bi koristila revnejšim slojem. Pripraviti jed, ki bo vzbujala tek ter bo obenem preprosta in hranljiva, zahteva spretnost, ki pa jo je možno doseči. Kdor kuha, mora vedeti, kako se preprosta hrana pripravi enostavno in zdravo ter tako, da bo prav zaradi svoje preprostosti okusnejša in tudi koristnejša.
Vsaka ženska, ki skrbi za družino, vendar ne pozna umetnosti zdravega načina kuhanja, se mora odločiti, da se bo naučila tega, kar je tako bistveno za blaginjo njene družine. V mnogih krajih tečaji pravilnega kuhanja ponujajo tudi priložnost za poučevanje v tej smeri. Kdor si ne more zagotoviti takšne pomoči, se mora poučiti pri dobrem kuharju in vztrajati pri naporih za napredek, dokler ne postane mojster kuharske umetnosti.

Rednost v prehrani

Rednost v prehrani je življenjsko pomembna. Za vsak obrok je treba določiti čas. Ob tem času naj vsakdo zaužije, kar telo potrebuje, nato pa naj do naslednjega obroka ne zaužije ničesar več. Mnogi jedo, ko telo ne potrebuje hrane, v nerednih razmikih in med obroki, ker nimajo dovolj močne volje, da bi se uprli temu nagnjenju. Med potovanji nekateri stalno grizljajo vse, kar koli užitnega imajo pri roki. To je zelo škodljivo. Če bi potniki redno uživali preproste in hranljive jedi, se ne bi počutili tako utrujeni, niti ne bi toliko trpeli zaradi obolenj.
Naslednja škodljiva navada je jesti tik pred spanjem. Lahko da smo že zaužili redni obrok, vendar zaradi občutka slabosti pojemo še nekaj hrane. Zaradi popuščanja to napačno dejanje postane navada, ki je pogosto tako trdno usidrana, da mislimo, da brez hrane ni mogoče zaspati. Če pozno večerjamo, se prebavljanje nadaljuje, medtem ko spimo. Ampak četudi želodec dela neprekinjeno, njegovo delo ni dobro opravljeno. Spanje pogosto motijo neprijetne sanje, zjutraj pa se prebudimo nespočiti in nam ni do zajtrka in ne tekne. Ko se uležemo počivat, bi moral želodec že popolnoma opraviti svoje delo, da bi lahko z drugimi telesnimi organi vred prav tako počival. Za ljudi, ki delo opravljajo sede, je pozna večerja še posebej škodljiva. Prebavne motnje, ki jih to povzroča, so pogosto začetek bolezni, ki se konča s smrtjo. V mnogih primerih čutimo slabost, ki spodbuja željo po hrani, ker so bila prebavila preobremenjena čez dan. Ko namreč prebavijo en obrok, potrebujejo počitek. Med obroki bi moralo miniti vsaj pet do šest ur. Mnogi, ki so preizkusili ta načrt, so ugotovili, da sta dva obroka na dan boljša kakor trije.

Napačne prehranjevalne navade
Ne smemo jesti premrzle ali prevroče hrane. Če je mrzla, se življenjska moč porabi za ogrevanje hrane, preden se sploh lahko začne prebavljati. Hladne pijače so škodljive iz istih razlogov, pitje vročih pijač pa nas nenadzorovano izčrpava. Dejstvo je, da kolikor več tekočine spijemo ob obroku, toliko bolj je otežena prebava hrane, ker mora biti najprej vsrkana preobilna tekočina, preden se sploh lahko začne prebava. Nikar ne jejte preveč slane hrane, izogibajte se kislim in začinjenim jedem, jejte obilo sadja, pa bo znatno izginilo draženje, ki zahteva več tekočine.
Jesti je treba počasi in hrano temeljito prežvečiti. To je potrebno zato, da se lahko slina temeljito pomeša s hrano in se začnejo izločati prebavni sokovi. Drugo resno zlo je jesti ob nepravem času, denimo po hudem ali prevelikem naporu, ko smo zelo izčrpani in pregreti. Takoj po jedi ima živčna energija naporno nalogo; če pa sta um ali telo močno obremenjena tik pred jedjo ali takoj po njej, je prebava ovirana. Ko smo razburjeni, prestrašeni ali se nam mudi, je boljše, da ne jemo, dokler se ne spočijemo ali sprostimo.
Želodec je tesno povezan z možgani; kadar zboli, se živčna energija iz možganov uporablja za pomoč oslabljenim prebavilom. Kadar se takšne potrebe pojavljajo prepogosto, se možgani prenapolnijo s krvjo. Če so stalno obremenjeni, povrh pa smo premalo telesno dejavni, moramo tudi preprosto hrano jesti v zmernih količinah. Med obedovanjem odvrzite vse skrbi in bojazni. Nikar ne hitite, temveč jejte počasi, z vedrino, s polnim srcem hvaležnosti Bogu za vse njegove blagoslove. Mnogi, ki so se odpovedali mesu ter drugim težkim in škodljivim živilom, menijo, da lahko z uživanjem preproste in zdrave hrane neomejeno zadovoljujejo svoj tek in jedo prebilo, celo požrešno. To je zabloda. Prebavil ne smemo preobremenjevati ne s količino ne s kakovostjo hrane, da bo ustrezno obremenjen ves organizem.
Običaj narekuje, da se hrana prinaša na mizo po nekem vrstnem redu. Nekdo lahko použije zadostno količino hrane, ki mu morda ne ustreza, ker ne ve, katera hrana bo še na vrsti. Ko prinesejo še zadnjo vrsto hrane, se odloči prestopiti meje in sprejeti posladek, to pa povzroči samo slabost. Če pa je hrana, ki je namenjena obroku, vsa postavljena na mizo že na začetku, imamo možnost izbrati, kar nam najbolj ustreza. Včasih takoj čutimo posledice tega, da smo preveč jedli. V drugih primerih pa ni nobenega občutka bolečine; vendar prebavila izgubijo svojo življenjsko energijo in temelji telesne moči so spodkopani.

Prehranjenost

Preobilna hrane obremenjuje organizem in povzroča bolehno, vročično stanje. To zahteva nesorazmerno večjo količino krvi za želodec, zaradi tega pa se udje hitro ohladijo. Prebavilom se naloži težko breme, in ko ti organi opravijo svoje delo, ostane občutek slabosti in utrujenosti. Kdor stalno je preveč, ima ta občutek slabosti za lakoto, vendar nastaja zato, ker so prebavila preobremenjena. Včasih se pojavi tudi otrplost možganov, da nismo pripravljeni za umski in telesni napor. Ta neprijetna znamenja občutimo zato, ker je narava za svoje delo po nepotrebnem rabila življenjske moči in jih popolnoma izčrpala. Želodec zahteva: „Daj mi počitek!“ Toda to slabost si mnogi razlagajo, kakor da zahteva še več hrane; namesto da bi želodcu omogočili počitek, ga še dodatno obremenijo. Prebavila so zaradi tega pogosto izčrpana, medtem ko bi morala biti zmožna opravljati koristno delo.

Prenova prehranskih navad

Če popuščamo škodljivim prehranskim navadam, ne smemo odlašati prenove. Kadar se zaradi zlorabe želodca pojavijo prebavne motnje, se moramo skrbno potruditi, da odstranimo vso odvečno obremenitev in tako ohranimo preostalo življenjsko moč. Želodec morda po dolgem zlorabljanju ne bo postal nikoli več popolnoma zdrav, vendar ga bo pravilna prehrana obvarovala pred nadaljnjim poslabšanjem in mnogi si bodo nekoliko opomogli. Ni preprosto predpisati pravil, ki ustrezajo za vse primere; toda če upoštevamo pravilna prehranjevalna načela, lahko napravimo velike spremembe; njim, ki kuhajo, pa ne bo treba stalno garati, da bi zbudili naš tek.
Zmernost pri jedi bo nagrajena z umsko in moralno močjo; pomaga pa nam tudi obvladovati strasti. Prenajesti se še zlasti škoduje ljudem, ki so po naravi počasni; ti bi morali jesti zmerno in si določiti dovolj časa za telesno delo. Obstajajo moški in ženske odličnih naravnih sposobnosti, ki ne dosežejo niti polovice tega, kar bi lahko, če bi se navadili nadzorovati samega sebe z obvladovanjem teka.
Mnogi pisci in govorniki prav pri tem ravnajo napačno. Po jedi, ki jim je zelo teknila, se lotijo dela v sedečem položaju, berejo ali pišejo, ne da bi si privoščili telesno dejavnost. Zaradi tega se jim ustavi prosti pretok misli in besed. Ne morejo pisati ali govoriti mogočno in z odločno globino, da bi lahko ganili srce. Njihovi napori so neodločni in ne obrodijo sadu. Tisti, katerim so naložene pomembne odgovornosti, predvsem pa varuhi duhovnih koristi, bi morali biti rahločutni in razsodni. Bolj kakor drugi morajo biti zmerni pri jedi. Bogata in razkošna hrana ne sme imeti prostora na njihovih mizah.
Ljudje na odgovornih položajih morajo vsak dan sprejemati odločitve, ki daljnosežno učinkujejo. Pogosto morajo razmišljati zelo hitro, to pa lahko uspešno naredijo le strogo zmerni. Pravilna uporaba telesnih in duhovnih sposobnosti krepi um. Če ne gre za prevelik napor, vsaka nova obremenitev poveča naše moči. Delo tistih, ki morajo presojati pomembne načrte in sprejemati pomembne odločitve, je pogosto sprijeno zaradi zla, ki ga je povzročila nepravilna prehrana. Motnje v želodcu povzročajo neurejeno in nezanesljivo stanje uma. Pogosto povzročajo preobčutljivost, osornost in nepravičnost. Mnogi načrti, ki bi bili sicer v blagoslov svetu, so bili odloženi, uresničeni pa so bili mnogi krivični, zatiralski in celo kruti ukrepi, ki so bili posledica bolezenskega stanja zaradi napačnih prehranskih navad.
Preizkusite naslednji nasvet vsi tisti, ki opravljate pretežno sedeče ali umsko delo, poskusite ga tisti, ki imate dovolj moralnega poguma in obvladujete samega sebe: pri vsakem obroku zaužijte samo dve ali tri vrste preproste hrane in ne pojejte več, kakor je potrebno za potešitev lakote. Vsak dan telovadite, in videli boste, da vam bo to koristilo. Fizičnim delavcem ni treba toliko paziti glede količine in kakovosti svoje hrane, kakor je treba njim, ki navadno sedijo; toda tudi ti bodo bolj zdravi, če se bodo obvladovali pri jedi in pijači.
Nekateri si želijo natančno predpisanih pravil za svojo prehrano. Preveč pojedo, potem pa to obžalujejo, in tako stalno razmišljajo, kaj jedo in kaj pijejo. Tako pa ne sme biti. Nihče ne more določiti natančnega pravila za druge. Vsak se mora navaditi logično misliti in se nadzorovati ter upoštevati načela.
Naša telesa so Kristusova last, ki jo je odkupil, zato nam ni dovoljeno z njimi delati, kakor nas je volja. Vsi, ki poznajo zdravstvene zakone, morajo dojeti, da so dolžni ubogati tiste zakone, ki jih je Bog določil zanje. Poslušnost zakonom zdravja mora postati naša osebna dolžnost. Sami moramo trpeti posledice prekršenega zakona. Vsak zase mora Bogu odgovarjati za svoje navade in dejanja. Zato ni prav spraševati: „Kaj dela svet?“ marveč: „Kako bom jaz kot posameznik ravnal s telesom, ki mi ga je podaril Bog?“

Služba zdravljenja, Ellen G. White